Stalno mesto, kamor se odlaga moja naglavna svetilka, je omarica v predsobi. Ampak ker moj maček vedno skače povsod, kjer je možno, seveda pride tudi tja. Tista omarica je sicer nekoliko višja, ampak zanj to ni ovira. Še dobro, da imam v predsobi preprogo, kjer če ne bi naglavna svetilka bila že čisto popraskana.
Najprej jo seveda prevrne iz omarice, potem pa jo spravi povsod pod vse omare in stole in kavč. Nazadnje sem jo vlekla izpod kavča, kjer je bil čisto zadaj ob steni. Ko jo iščem pa seveda nekje izza vogala, opazuje kaj se dogaja kakor, da se mu niti malo ne svita, kaj se dogaja.
Zadnjič se je naglavna svetilka pojavila v mačjem stranišču. K sreči je bil na sveže očiščen in ker uporabljam pesek, ki je odišavljen z otroškim pudrom ni naglavna svetilka dobila nobenega vonja. Se mi pa niti malo ne sanja, zakaj si jo je zvlekel tja.
Sicer sem pa tudi sama odgovorna, ker jo vedno pustim na omarici in jo ne pospravim kam v predal. Vem, pa da če bom to storila, jo bom skoraj zagotovo pozabila, ko bom kam šla in jo bom pravno takrat potrebovala.
Morda bi bil pa čas, da bi prejel kakšno mačjo prijateljico ali prijatelja in se bo potem z družbo zaposlil. Ali pa bo naglavna svetilka postala rekvizit skupinske igre. Le kdo bi znal to predvideti. Upam, le da mi je ne uniči do te mere, da ne bo več uporabna. Ima pa vsaj eno igračo nad katero je neizmerno zadovoljen. Ali pa me samo testira. Kolikor se znajo mački delati neumne, so v resnici precej pametne živali. Ampak samo takrat, ko sami to želijo.
Bom še naprej držala pest, da moja naglavna svetilka zdrži čim dlje in da bo moj maček čim dlje srečen z igro, ki si jo z njo naredi.