Ko sem opravljala vozniški izpit, sem sanjala, da bom nekoč imela svoj avto – majhen, zanesljiv in tak, da ga bom lahko vozila brez strahu. Po mesecih varčevanja in iskanja po oglasih sem ga končno našla: moder Peugeot, star nekaj let, a v odličnem stanju. Spomnim se, kako sem prvič sedla vanj – volan je bil topel, notranjost je dišala po sivki, ki jo je pustil prejšnji lastnik, in v tistem trenutku sem začutila, da sem odrasla.
Prva vožnja je bila vse prej kot popolna. Peugeot je bil živahen, jaz pa preveč previdna. Ustavila sem se pri vsakem znaku, prestavljala prehitro, parkirala postrani. A po nekaj dneh sva se ujela – jaz sem se naučila poslušati motor, on pa je potrpežljivo prenašal moje začetniške napake. Z vsakim kilometrom sem postajala bolj sproščena in samozavestna.
S Peugeotom sem prevozila vse mogoče poti – od jutranjih voženj v službo do spontanih izletov na morje. V njem sem poslušala glasbo na ves glas, jokala po težkih dneh in se smejala do solz s prijatelji. Včasih sem imela občutek, da ima svoj značaj – kot bi vedel, kdaj ga potrebujem, da deluje brezhibno, in kdaj se lahko malo »poheca« s prižgano opozorilno lučko.
Po letih voženje sem ga morala zamenjati, a se nisem mogla kar posloviti. Moj Peugeot mi je pomenil več kot le prevozno sredstvo – bil je simbol svobode, neodvisnosti in tistega občutka, da lahko grem kamorkoli. Ko sem ključe predala novemu lastniku, sem mu rekla: Zanj skrbi, kot bi bil tvoj prijatelj. Ker to v resnici je.
Danes vozim drug avto, bolj sodoben, hitrejši, z več gumbi in zasloni. Ampak noben ne bo nikoli imel tistega čara, ki ga je imel moj prvi Peugeot. Še vedno, ko na cesti vidim podoben model, se nasmehnem in pomislim na vse kilometre, pogovore in zgodbe, ki jih skrivajo njegovi sedeži.
Včasih se reče, da se prvega avta ne pozabi. Jaz dodajam – prvega Peugeota pa sploh ne.