Prišel sem v leta, ko sem še pred kratkim rekel, da jaz zmorem vse in da me telo uboga, zdaj pa mi je vedno bolj jasno, da ni čisto tako. Ne da nisem več zmogel vsega, je pa postalo vse bolj in bolj naporno. Moje telo je klicalo po počitku, a še sam nisem vedel, po čem. Če sem preveč počival, potem nisem bil ok. Tako sem razmišljal naprej in jahanje konj je bila zame prava rešitev. Ko sem en dan šel na sprehod, sem ob sprehajalni stezi na daleč videl konjušnico. Ustavil sem se in opazoval konje. Kako lepa bitja. Potem pa je iz konjušnice prišel moški, ki je šel jahat. Kako lepo ga je bilo opazovati. Takrat pa mi je prišla ideja, da bi tudi sam lahko enkrat poskusil. Občutek ob misli na to je bil eno samo navdušenje in telo se je tega veselilo. Tako sem se ustavil in se dogovoril za eno uro jahanja. Moram priznati, da me do zdaj jahanje konj ni čisto nič zanimalo. Nikoli nisem opazil konjušnic, konj in tako naprej.
Mogoče pa je bil to alarm, mogoče sem ravno zato moral biti na tem sprehodu in videti konjušnico in konje. Jahanje konj ni tako enostavno, tega sem se zavedal, a želja je bila prevelika. Tisti dan sem premišljeval samo o tem, kako bom šel v konjušnico in imel prvo jahanje. Kako lepo mi bo, sem si predstavljal. Kako lep občutek je to. Seveda pa je bil prisoten velik strah.
Moj prvi podvig na konja je bil negotov, poln strahu in pričakovanj, kaj se bo zgodilo. Ko pa sem enkrat bil na konju, se mi jahanje konj ni zdelo preveč zastrašujoče. Z vsako minuto dlje sem bolj užival. To je bila ura, ko sem dobil solzne oči, kako lahko v eni uri doživiš kaj tako lepega. Moje telo je bilo čisto drugačno. Tako je jahanje konj pri meni ostalo še danes.