Dolgo sem bila prepričana, da letenje ni zame. Že pogled z višine mi je pospešil srčni utrip, kaj šele misel, da bi se odlepila od tal brez trdnih sten okoli sebe. A nekega poletnega dne, ko sem stala na robu pobočja in gledala ljudi, kako mirno jadrajo nad dolino, me je premagal občutek radovednosti. Tako se je začela moja izkušnja s paragliding.
Priprave so bile presenetljivo umirjene. Inštruktor je razložil vsak korak, preveril opremo in mi dal občutek, da imam nad situacijo več nadzora, kot sem pričakovala. Še vedno me je bilo strah, a ne več paralizirajoče. Bolj tisti zdravi strah, ki te naredi zbrano. Ko sva se odrinila in se je tla počasi oddaljila, sem za nekaj sekund pozabila dihati. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Namesto panike je prišel mir. Tišina, prekinjena le z vetrom, in razgled, ki ga ne moreš primerjati z ničemer na tleh. Paragliding ni bil adrenalin v klasičnem smislu. Bil je lebdenje, opazovanje, občutek, da si del prostora, ne vsiljivec v njem. Dolina pod nama je delovala majhna in urejena, misli pa so se presenetljivo umirile.
Med letom sem se zalotila, da se smejim. Ne zato, ker bi bilo zabavno v klasičnem smislu, ampak ker sem se počutila svobodno. Brez telefona, brez urnika, brez potrebe po kontroli. Samo trenutek, ki se dogaja zdaj. Takrat sem razumela, zakaj se ljudje vedno znova vračajo k paragliding. Ne zaradi kljukice na seznamu doživetij, ampak zaradi občutka, ki ostane še dolgo po pristanku. Če razmišljaš, kje začeti, je Paragliding Bovec odlična izbira za varen prvi polet in prijazne inštruktorje.
Ko sva pristala, so se mi noge še malo tresle, a v glavi je bil mir. Tisti dober, čist mir, ki ga redko občutiš v vsakdanjem tempu. Ugotovila sem, da me paragliding ni naučil, kako premagati strah, ampak kako mu dati prostor in iti kljub njemu.
Danes, ko pomislim na tisti dan, se ne spomnim strahu, ampak poguma. Paragliding mi je pokazal, da včasih ni treba iti hitro ali divje, da se počutiš živega.…