Sam bi lahko rekel, da mi nikoli ni bila ljuba beseda oporoka. Namreč prvič sem se srečal z njo pri mojih starih starših. Ne znam vam opisati občutkov. Ko sem pri njih prvič slišal besedo oporoka, se nisem hotel pogovarjati. Nekako me je beseda spomnila na to, da mojih starih staršev kmalu ne bo več. Imel sem jih neizmerno rad. Bolj kot sem odraščal, bolj sem se zavedal, da imajo posebno mesto v mojem srcu. Neizmerno sem jih imel rad in očitno so imei radi tudi oni mene.
Niso vedeli, kako naj pristopijo do mene, ker so imeli željo, da mi povedo, da mi bodo kasneje vse podarili. Ne znam opisati občutkov, človek je vesel, ker se zaveda da bo dobil nepremičnino, po drugi strani pa zelo žalosten. Meni osebno to ni šlo. Tudi stari starši so videli, kako zelo se mi je težko pogovarjati o tem, a so želeli povedati, da ne bi prišlo do tega, da bi njihovo nepremičnino dobil nekdo drug.
Tako sem zbral pogum, ker sem vedel, da jima to veliko pomeni, da sem jih poslušal. Rekel sem jima, da naj mi enkrat in edinkrat povesta, kaj imata za povedati, ker kasneje se o tem ne želim več pogovarjati. Tako sta mi povedala, da je oporoka napisana in da bi želela da vem, da bo vse, kar je sedaj njihovo potem moje. To so bili trenutki, ko nisem mogel trezno razmišljati. Tudi mlad sem še bil in nisem znal ločiti med tem, da bom enkrat imel nepremičnino zastonj, ker sem živel v upanju, da sem srečen, ker imam stare starše.
Ja, oporoka je lahko težka breseda in zame je bila. Nekako sem se s časoma s tem sprijaznil in bilo mi je lažje, ker sem spoznal, da ne morem nič spremeniti. Tako je in tako bo. Lahko pa poslušam stare starše, ker je to njihova želja in ju na ta način spoštujem. …